Ko le so sreče čudna zanka tiči,
v sodeval se po svoje vrti,
vse lahko se v tej igri zgubi,
po tem noči so polne osamljenih ljudi.
Kam so namenjeni?
Vse kar bilo je lepo,
vse to je s tabo odšlo,
zbežalo med spomine,
pustilo le skomine,
in tihe sence utmi.
In vse kar zel si mi vrni mi zdaj,
vse hočem to nazaj,
verjamem da je lahko,
če si tu,
pa čeprav samo v snu,
le v snu.
Ti res ne veš, da si pomenil mi vse,
ni ti ne veš, da ne soražim te,
ko stojiš nas proti v svoji zmoti,
da bo bolje, če potuješ sam,
svojo dušo daš drugam.
Vse kar bilo je lepo,
vse to je s tabo odšlo,
zbežalo med spomine, pustilo le skomine,
in tihe sence utmi.
In vse kar zel si mi vrni mi zdaj,
vse hočem to nazaj, verjeti hočem vse,
pa če res je, ali ne.
Ljudje naj govorijo,
naj se mi smeijo,
ne vidijo,
da ljubim te močno in da zavedno bo tako.
Naj le govorijo,
naj se mi smeijo.
Vse za manj,
djaven dan.
Vse kar bilo je lepo,
vse to je s tabo odšlo,
zbežalo med spomine, pustilo le skomine,
in tihe sence utmi.
In vse kar zel si mi vrni mi zdaj,
vse hočem to nazaj, verjeti hočem vse,
pa če res je,
ali ne.