Sonce, sije, kog gle*** v gledalo
in žark se zmeje,
ko strunelira, obiram se pod dalom.
Nekdo je,
rekel, da ženska ni nagrada,
ni tarča, ni tista, ki strelila,
ona je pleščica.
V taljavi,
v jami,
me kot sladko začin bo v dlani.
V taljavi se odresem,
soli, obkrte, uran.
Če sem sonce, ne rabim lune,
rabim vasoli, ki drži me.
Tam, tam je ta spes, ko vsi jem ta svet.
Rabim porosa priblezati,
sveteljnik in priške se,
da vzroko stane vnet.
In vodi, vodi me po podi,
vrtnice nad rosli,
orfej moj le hodi,
in ne obrača svet.
Jaz sem tu, da se igram,
bol kot vse se hihitam,
če imam tebe,
pa priznam.
Kot bogasvo vse ti ***,
a leče oravke te je zbral.
V spominu, rik je ostal,
ko vas vidim iša reva te znanje,
samo jako dalje,
dalje,
dalje.
V taljavi,
v jami,
me kot zlatko začin bo v dlani.
V taljavi se odresem, soli, obkrte, uran.
Če sem sonce,
ne rabim lune,
rabim vasoli,
ki drži me.
Tam, tam je ta spes, ko vsi jem ta svet.
Rabim porosa priblezati,
sveteljnik in priške se,
da vzroko stane vnet.
In hodi,
vodi me po podi,
vrtnice nadrosni,
orfej moj le hodi,
in ne obrača svet.
Zvok vrtače.
Če sem tenčica,
krasilo koja,
a jaz sem černi pik,
ki obije matatorja,
tako gibljem sem,
brez okoja.
Na novo obsozo,
ne rabim lune,
rabim vasoli,
ki drži me.
Tam, tam je ta spes, ko vsi jem ta svet.
Rabim porosa priblezati,
sveteljnik in priške se,
da vzroko stane vnet.
In hodi,
vodi me po podi,
vrtnice nadrosni,
orfej moj le hodi,
in ne obrača svet.
In hodi me iz san,
vodi me po podi,
orfej moj obran,
vzodi nas proti.
In hodi,
vodi me po podi, vrtnice nadrosni,
orfej moj le hodi, in ne obrača svet.