Kaj ne ti še rečem, draga,
da boš verjela,
tu bomo ostal?
Kaj ne ti še rečem, draga,
da boš čutila, ob tebi bomo ostal?
Koliko soz je preteklo tišini,
da zdaj si v mojih glaneh?
Koliko soz posušilo na tvojem selicu je v
hladnih nočeh,
da zdaj sem nekdo,
ki ti lete ti pusti,
da zdaj sem nekdo,
ki tvoje srce umiri,
da zdaj sem nekdo, ki verja me v ljubezen,
brez me kot takrat,
ko sem bil mlad?
Kaj ne še rečem ti, da bi verjela mi to,
da sem nekdo,
ki imel tebo rad?
Kaj ne ti še rečem,
draga,
prišla si takrat,
kot te nisem iskal?
Kaj ne ti še rečem, draga,
takšne ljubezni ne bi izdal?
Bila si kot voda,
globoka in mirna,
ki sanje je skrila v temi,
da zdaj za tvoje srce iz papirja sem plamen in končno lahko zagori,
ker zdaj sem nekdo,
ki ti lete ti pusti,
ker zdaj sem nekdo,
ki tvoje srce umiri,
da zdaj sem nekdo,
ki verja me v ljubezen,
brez me kot takrat,
ko sem bil mlad?
Kaj ne še rečem ti, da bi verjela mi to,
da sem nekdo,
ki imel tebo rad?
Hvala lepa, cankeru domov.