Kaj zoki mali od vođu boks,
sekoj neven paradox.
Luge su suvi grla, a vlažni pogledi.
Jasne djuni, kako duh,
zasite prikazni i slepi gluh,
ne može ništo da me povredi.
Ja samo čekamo negde da se pojaviš,
negda sam ovde može nekoj ke ti dojavi.
Ista masa,
isto mesto,
vtorata od desno,
a madatu mote drug.
Neko i stari pesni pak me trujat,
kako plino,
kol'ko sakav ja si ti da smesi Evergreen.
Ljubo bez početka i kraja, ko zlatan kruh.
Oblavano sam album, a na sekoj list,
tvoja slika i tvoj rakopis.
Mi vodi Čekor, vopo znat dekor, štom go otvoram.
Često na ulicak je naslušnam,
vidi go šeta kako djavol sam.
Ma neka,
luge se nek si prozboran.
Ja samo čekamo negde da se pojaviš,
negda sam ovde može nekoj ke ti dojavi.
Iste kamenote,
sprejot,
kaj mladinski na kejot,
a madatu mote drug.
Oni je stari lipi pak me trujat,
kako plino,
kol'ko sakav ja si ti da smesi Evergreen.
Ljubo bez početka i kraja, ko zlatan kruh.
E da,
na vremeto imav ti jaz,
naša tajna geografija.
Od boga i od luge,
da ne se okrije.
Srce ušte se obiduva,
da smisli drugama ne biva.
Lični, ni malku slični na tebe.
I samo čekamo negde da se pojaviš,
negda sam ovde može nekoj ke ti dojavi.
Iste parkot i fontana i kupata od strana,
a madatu mote drug.
Nisme a reče što i daje, samo daje.
Sin di neka raste, ja si ti, ke smesi Evergreen.
Ljubo bez početka i kraja, ko zlatan kruh.