Danas pišem ti,
kar ti ne znam
povedati v oči.
V kompasi,
ki mi kaže smer,
ko upanje izgubim.
Da je tam nekdo,
ki razume me,
tam nekdo,
ki dobro ve,
ko sem natlerj in da mi moč, da se tvignem spet.
Rad te imam,
bolj kot sebe, bolj kot zrak,
bolj kot jutro, bolj kot brak,
a ti pol kaza, ti ne znam.
Da,
rad te imam in ko enkrat bom zaspal,
se spomni, kar od svoji ti priznam.
No, segar imam,
brez tebe ne znam.
Čas je reka ki,
pušča sledi, ne ustavi se,
brez milosti leta tečejo,
a ne zabrižejo tega,
kar svadala si.
Ko bova stara,
siva,
brez moči in me vprašaš kaj,
pomeniš mi nitek besed,
nitek stvari.
Rad te imam,
bolj kot sebe, bolj kot zrak,
bolj kot jutro,
bolj kot brak,
a ti pol kaza,
ti ne znam.
Da,
rad te imam
in ko enkrat bom zaspal,
se spomni, kar od svoji ti priznam.
No, segar imam,
brez tebe ne znam.
Da,
rad te imam
in ko enkrat bom zaspal,
se spomni, kar od svoji ti priznam.
No, segar imam,
brez tebe ne znam.